Črnomelj je največje naselje v Beli krajini in sedež istoimenske občine. Nastal je na strateški legi, na pomolu med strugama rečic Lahinje in Dobličice. Je prometno, gospodarsko, upravno in kulturno središče osrednjega dela Bele krajine. Vsako leto od leta 1964 dalje v kresni dobi pripravijo jurjevanje – z osrednjim obredom Zelenega Jurija oz. spomladnika – ki je najstarejši folklorni festival v Sloveniji.

Črnomelj (171 m, 5.854 prebivalcev) je po pripovedki menda dobil ime po mlinu, ki je mlel črno moko. Arheološka najdišča kažejo na poselitev že v času železne dobe. Prvi pomembnejši znan dogodek je iz leta 1165, ko je Oton Kraški tu zgradil grad Črnomelj, ki je postal domovanje t. i. gospodov Črnomaljskih. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1228, leta 1277 je prejelo trške pravice, leta 1407 pa status mesta. V 15. stoletju so ga zaradi turških vpadov utrdili z obzidjem in izkopali jarek. Do leta 1579 je bil Črnomelj pomembno obrambno vojaško oporišče pred Turki; to je bil čas njegovega razcveta, saj so se v njem poleg vojakov zbirali tudi obrtniki in trgovci. Nato pa je to funkcijo prevzel hrvaški Karlovac in Črnomelj je začel gospodarsko nazadovati. Turški vpadi so prenehali, toda Črnomelj in vsa Bela krajina sta še dolgo trpela zaradi nadlegovanja Uskokov in hajdukov, ki so občasno ropali, zaradi požara (1566), kobilic (1611), kuge (1646), kolere (1835) in koz (1855).

V zgodovini Črnomlja je pomembna protestantska cerkvena občina, ki je v 2. polovici 16. stoletja prevzela mestno šolo, ki pa je morala pod pritiskom protireformacije prenehati v začetku 17. stoletja. Ustanovitev knjižnice leta 1868 je spodbudila slovensko kulturno in politično življenje. Leta 1914 je skozi Črnomelj stekla železniška proga Novo mesto–Karlovac. Šele ob koncu 1. svetovne vojne je dobil prvi industrijski obrat, to je bila majhna livarna. Od tedaj je delež kmečkega prebivalstva upadal, ljudje so se zaposlovali v bližnjem rudniku rjavega premoga Kanižarica ter v kovinski, lesni in tekstilni industriji.

Srednjeveški Črnomeljski grad je bil prvič sezidan leta 1165, potem pa je bil večkrat prezidan in je menjal lastnike, pred 2. svetovno vojno je bil v lasti rodbine Lackner. Danes je to dvonadstropna stavba s pravokotnim tlorisom, na dvorišču so razstavljeni rimski nagrobniki. Vsaj v 13. stoletju naj bi nastala tudi komenda viteškega reda templarjev. Notranje dvorišče krasijo prenovljene arkade. Na osrednjem trgu je tudi poslopje nekdanje hranilnice. Ob glavni cesti stoji župnijska cerkev svetega Petra, ki je bila omenjena že leta 1228, sedanja baročna dvorana s kapelami je iz 1. polovice 18. stoletja. Nedaleč stran sta cerkev svetega Duha in pastoralni center. Cerkev svetega Duha s konca 15. stoletja ima v poznogotskem prezbiteriju križnorebrast obok. Stavbo z obrambnim obzidjem so prenovili konec 19. stoletja.

V Maleričevi hiši, hiši belokranjskih rokodelcev, pripravljajo različne razstave, izobraževalne delavnice, stalno pa so naprodaj izdelki domače obrti. V črnomaljski kleti je degustacijski prostor Vinarskega informacijskega centra Bela krajina.

Številne hiše imajo vzidane spominske plošče, ki pričajo o pomenu mesta med 2. svetovno vojno, saj je bila Bela krajina zibelka partizanstva; v mestu in okolici so bili tedaj sedeži partizanskih vojaških, kulturnih in gospodarskih ustanov. Leta 1944 je bila v mestu ustanovljena prva partizanska gimnazija v Sloveniji. 19. in 20. februarja 1944 je bilo v sedanjem kulturnem domu prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, ki je izvedel organizacijo ljudske oblasti in slovenske državnosti v okviru demokratične in federativne Jugoslavije. Na bližnjem Gričku stoji spomenik, posvečen 1.250 padlim partizanom in drugim žrtvam fašizma, ki sta ga v letih 1954–1961 postavila M. Župančič in J. Savinšek.

Na jugu Črnomlja, ob cesti proti Vinici, je rudarsko naselje Kanižarica. Premogovnik je tukaj 1857. leta odprl von Friedan, takratni lastnik livarne v bližnjem Gradcu; danes ga počasi zapirajo.

Prikaži na zemljevidu


Zunanje povezave