Senožete, Rimske Toplice, Globoko in Šmarjeta so tesno povezani s pesnikom Antonom Aškercem. Nekatere teh krajev obiščemo, če se podamo po Aškerčevi poti. Na Senožetah je spominska hiša Antona Aškerca, v kateri je predstavljeno pesnikovo življenje in delo; v njej pa je tudi precej predmetov etnografske vrednosti, ki kažejo, kakšen je bil v preteklosti način življenja v teh krajih.

Senožete (440 m, 27 prebivalcev) so le dober kilometer po cesti (15 minut hoda) od Rimskih Toplic na pobočju nad njimi. Spominska hiša Antona Aškerca je v hiši, kamor se je družina Aškerčevih preselila z Globokega, ko je bilo Antonu tri leta. Tu je užival v prostranstvu; bil je pastir in vodnik radovednim obiskovalcem zdravilišča Rimske Toplice. Oskrbnik spominske hiše je pesnikov pranečak Avgust Aškerc.

Anton Aškerc (1856–1912) je po želji tete Ajtke študiral bogoslužje, čeprav za duhovniški poklic ni čutil nagnjenja; že tedaj je bral koran, preučeval različna orientalska verstva in materialistično filozofijo. Kot kaplan je služil po raznih štajerskih župnijah. Zaradi spora s škofom je prosil za upokojitev; potem je dobil službo kot ljubljanski mestni arhivar (od leta 1899 do smrti). Aškerc je bil svobodomislec, realistični epski pesnik, po evropski estetiki in socialnosti »skrajni realist«. Velja za našega največjega epika; njegove Balade in romance (1890), so bile že ob izidu sprejete kot »zlata knjiga« .

Moja muza ni mehkužna
bledolična gospodična;
/…/
V levi baklo, v desni handžar
Kvišku dviga moja Muza;
Razsvetljuje teme klete
In s tirani se bojuje.
(Anton Aškerc: Moja muza)

Rimske Toplice (280 m, 895 prebivalcev) ležijo v manjši kotlini ob reki Savinji, obdani z gozdnimi pobočji. Na geološki prelomnici prihaja izpod dolomitne skale na dan radioaktivna termalna voda s temperaturo 37,5 °C in precej ogljikove kisline. Na tej osnovi se je razvilo zdravilišče. Prej so za zdravilišče uporabljali ime Toplice. Ker so jih poznali in uporabljali že Rimljani – to med drugim dokazujejo številne izkopanine – in da jih ne bi zamenjavali s toplicami v bližnjem Laškem, so dobile še pridevnik »Rimske«.
Že v 15. stoletju so slovele kot prijetno letovišče. Termalno kopališče je nastajalo v letih 1769–1845. Takrat in pozneje so našli več rimskih marmornatih žrtvenikov, rimske novce, ostanke stavb in bazena.
Sredi 19. stoletja je kopališče prešlo v last tržaške trgovske družine Uhlich, ki je začela z zdraviliško dejavnostjo. Zgradili so kopališko poslopje in uredili park v več terasah in z eksotičnimi drevesi. V drugi polovici 19. stoletja so se Rimske Toplice razvile v svetovno znano mondeno zdravilišče. Leta 1945 so prišle v last Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in bile spremenjene v vojaški center za medicinsko rehabilitacijo. Od leta 1991 je zdravilišče zaprto in propada. V zadnjem času se sicer obeta njegova ponovna oživitev in postopna vrnitev v čase največjega razcveta, toda zdaj obiskovalci lahko vidijo le zdraviliški stavbi v slabem stanju (starejša je t. i. Sofijin dvorec), razpadajoča ribnika in sistem poti v parku, med katerimi je zelo znana »Ruska steza«, ki so jo gradili ruski ujetniki. Park za zdraviliško stavbo (tudi ta je žal zanemarjen) z eksotičnim drevjem (predvsem iglavci) prehaja v gozd.

Če prihajamo iz Laškega, je takoj na desni pred Rimskimi Toplicami farna cerkev Šmarjeta, v kateri je bil krščen Anton Aškerc. Poleg nje je stavba, v kateri je bila nekdanja šola, enorazrednica, ki jo je obiskoval tudi Aškerc. V domači fari je pesnik tudi služboval, in sicer kot kaplan (provizor) v letih l892–1894.

Te kraje, ki so najtesneje povezani s pesnikovim otroštvom in odraščanjem, povezuje Aškerčeva pot. Speljana je skozi predele, ki so po zgodovinski strani zanimivi zaradi najdišč predmetov iz rimskih časov, obdobja turških vpadov in dogodkov iz časov, ko so na grmadah zažigali čarovnice. Ob poti usmerjajo leseni znaki v obliki črke A.
Začeti jo je mogoče v vasi Globoko, kjer je bila revna kmečka bajta, v kateri se 9. januarja 1856 rodil Anton Aškerc. Ob 150-letnici pesnikovega rojstva so na razvalinah rojstne hiše postavili spominsko obeležje. V neposredni bližini je izvir z vodo »nesmrtnosti«.
Aškerčeva pot poteka od železniške postaje Rimske Toplice čez most prek Savinje in čez regionalno cesto Celje–Zidani Most do zdraviliškega doma, skozi podvoz in med zdraviliškimi poslopji, potem se priključi lokalni cesti na Senožete. Od Aškerčeve domačije se pot najprej zložno dviga do vasi Lukovica in nadaljuje z rahlimi vzponi in spusti skozi vasi Straže, Brezno in Marijino Širje. V Širju je cerkvica v romanskem slogu iz 13. stoletja, nedaleč stran pa je pokopališče, kjer je grob pesnikovega brata Miha. Anton Aškerc je večkrat obiskal svojega brata na Širju in sta skupaj prehodila to pot. Iz vasi Širje se lahko spustimo do železniške postaje v Zidanem Mostu. Celotna pot traja 2 uri in pol.

Pot lahko razširimo z obiskom dveh vrhov:
Stražnik (665 m) – razgledna točka; dostop mimo zdravilišča po Zasavski spominski poti in čez Rimsko sedlo (40 minut).
Kopitnik (910 m) – dostopa: po označeni Zasavski planinski poti mimo zdravilišča ali iz Šmarjete po kratki zavarovani poti do vrha. Na vrhu je prijetna planinska koča (iz Rimskih Toplic 2 uri in pol). Vrh je razgleden predvsem na jugu in ima obliko kopita; stene se strmo spuščajo v dolino Save. Na pobočjih Stražnika in Kopitnika, ki se dvigata neposredno nad potjo, so rastišča redkih alpskih rastlin; med njimi blagajevega volčina, ki ima tod udomačeno ime »beli kozlovec«.

Prikaži na zemljevidu