Sveti Jakob je 806 metrov visok vrh Polhograjskega hribovja, ki je – če se nanj podamo po najlažji, a hkrati tudi najlepši poti – bolj primeren za sprehajalce kot za prave pohodnike. Vrh in cerkev svetega Jakoba na njem se vidita že od daleč, z vrha pa se ob jasnih dneh ponuja čudovit pogled na Sorško polje, Ljubljansko kotlino, Karavanke, Julijske Alpe s Triglavom, Polhograjsko, zasavsko in notranjsko hribovje.

Pot na Sveti Jakob je najenostavnejša, če za izhodišče izberemo vas Topol (738 m), ki je lahko začetna točka tudi za pohod na druge okoliške vrhove. Topol, ki mu mnogi zaradi svetnici Katarini posvečene cerkve pravijo kar Katarina, je najbolj obiskan izletniški kraj v Polhograjskem hribovju.

Približno pol ure hoda do Svetega Jakoba začnemo po strmi asfaltni cesti skozi vas. Na desno se nam odpre pogled na cerkev svete Katarine, mi pa pri kapelici sredi vasi zavijemo levo. Pot kmalu postane makadamska in bolj položna, zaradi česar ni naporna – še bolj pa nas vleče naprej, saj se vrh Svetega Jakoba s slikovito cerkvijo vidi že od daleč. Le nekaj korakov s poti si lahko ogledamo tudi leta 2002 obnovljen Porentov vodnjak. Tik pred vrhom se za kratek čas pot spet bolj strmo vzpne in že smo na cilju.

Podružnična cerkev svetega Jakoba izhaja iz 17. stoletja, a je bila v potresu leta 1895 močno poškodovana, zato njena današnja podoba izhaja iz leta 1898. Strop cerkvene ladje je raven, prezbiterij pa prekriva kupola z grebeni. Na kamnitem glavnem oltarju je niša s svetim Jakobom in še dvema svetnikoma.

Območje Polhograjskega hribovja, ki ga nekateri viri imenujejo tudi Polhograjski Dolomiti, Polhograjci ali celo Pograjci, je bilo leta 1974 razglašeno za krajinski park. Polhograjsko hribovje sestavljajo klasične kamnine in dolomit; njegovi vrhovi, s katerih je lep razgled, se dvigujejo od 800 do 1000 metrov visoko. Območje je poznano tudi po raznolikih rastlinskih vrstah, med katerimi je tudi nekaj zavarovanih, npr. blagayev volčin.

Prikaži na zemljevidu