Malokdo, ki ni z domžalskega konca, pozna Krumperk, zanimiv grad manj kot uro hoda (slabe 4 km) iz Domžal, ki pa je vreden obiska. Na zemljevidu ga najdemo med Ihanom in Dobom. Tudi če se pripeljete z avtom, boste lahko raztegnili noge in se sprehodili po prijetni okolici. Če bo dan lep, utegnete opazovati konje, ki se pasejo pod gradom.

Pot za Krumperk pokaže kažipot že ob izvozu z avtoceste, a ceste, ki vodi mimo skakalnice, ne priporočamo, če niste ravnodušni do svojega avtomobila. Raje uberite daljšo pot mimo Doba; vodilo naj vam bodo kažipoti proti Gorjuši. Ko nadvoz prečka avtocesto, se vam na desni odpre pogled proti gradu, ki stoji na gričku. Žal si lahko le predstavljate drevored, ki je dolga leta, kaj leta, stoletja, poleti hladil gospodo na poti do gradu.

Mimo ljudi, ki so gradu vdahnili dušo, ne moremo. Janez Vajkard Valvasor o Krumperku poroča, da so se tja ob koncu 13. stoletja preselili gospodje Rabensbergi s Koprivnika. Grad se je nekdaj imenoval Thurn unter Kreutzberg. V letu 1338 je bil lastnik gradu Herkules Krumperški. Leta 1410 ga je kupil Engelhand Zellenperger. Zellenpergerji so ostali posestniki Krumperka do začetka 16. stoletja. Ker niso imeli moških naslednikov, je po dednem dogovoru krumperška posest prešla v roke starejše veje Ravbarjev, ki so bili povzdignjeni v baronski stan in so bili v 15. in 16. stoletju med najpomembnejšimi plemiškimi družinami na Kranjskem. Najslavnejši med njimi, imenoval se je Adam, se je boril proti Turkom v bitki pri Sisku.

Novo grajsko poslopje so zgradili leta 1580. Zadnji moški potomec Ravbarjev je imel hčerko, ki je postala mati slavnega zgodovinarja vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Ker moških potomcev Ravbarjev ni bilo, je celotna lastnina prešla v roke Raspov, ki so ostali na Krumperku skoraj dvesto let. Za Raspi so na Krumperk prišli grofje Thurn oziroma Thurn - Valsassina, po letu 1840 pa baroni Rechbachi, ki so na Krumperku gospodarili do leta 1928, nato pa se izselili v Avstrijo. Zadnja krumperška baronesa, Gabrijela Rechbach, poročena Žegavec, je umrla leta 1990.

Po vojni je ljudska oblast grad nacionalizirala in ga izročila armadi kot okrevališče za oficirje. Leta 1953 je vojska grad zapustila, občina Domžale pa je vanj naselila stranke. Leta 1985 je grad prevzel Agrokombinat, kmetijske površine pa Biotehniška fakulteta, ki je tu uredila konjeniški center. Posestvo je predmet denacionalizacijskega postopka.

Čeprav je grad v precej slabem stanju, pa je le malce domišljije potrebne, da si predstavljamo grajsko posestvo, kot je bilo za časa plemičev. Očanci iz bližine se še spomnijo grajskega ribnika, ki se je raztezal za današnjimi hlevi; radi so drsali po njem. Tudi legende so se spletale o grajskem življenju, denimo tista o rovu, ki je z gradu oziroma iz bližnje jame vodil do cerkvice Tabor nad Ihanom. Grajske zgodbe je obudil Ivan Sivec v svoji knjigi Jutro ob kresu. Ob gradu je urejen konjeniški center. V bližini je Jamarski dom z urejeno muzejsko zbirko in Železno jamo, kraško jamo, ki je urejena za turistični obisk.

Prikaži na zemljevidu