Grad Hmeljnik, ki naj bi svoje ime dobil po hmelju, ki je v starih časih rasel tam okoli, se prvič omenja leta 1217 kot Hopfenbach. Že iz listin iz leta 1223 pa je razvidno, da je bil družinski grad z več uporabniki iz iste rodbine hmeljniških vitezov. V začetku 14. stoletja je prešel v posest Auerspergov, potem pa zamenjal še dosti lastnikov, dokler ga ni leta 1876 kupila rodbina baronov Wamboldtov, ki so grad temeljito preuredili.

Zasnova gradu, ki je bila pozidana verjetno že v poznem 12. stoletju, je ena najobsežnejših romanskih arhitektur na Slovenskem. V stilnih obdobjih gotike in renesanse se je grad razvil v obsežno razraščeno arhitekturo. V Wamboldtovih časih je imel grad dvojno obrambno obzidje z okroglastimi stolpiči in vhodnim mostičem, svojo elektrarno, vodovod in ekonomijo ter v bližnji zaprti kraški kotlini V bajerjih ribnike, kjer se še sedaj vidijo umetni nasipi. Blizu gradu je 37 metrov globoka Pristavska jama, ki jo omenja tudi Valvazor. V grajski kapeli sv. Pankracija, ki jo je v ruševinah še mogoče opaziti, je imel zadnji lastnik Wamboldt mnogo starinskih dragocenosti. Na sploh je imel grad razkošno opremljene sobane in bogato knjižnico, v kateri sta bili menda tudi Dalmatinova Biblija in Bohoričeve Zimske urice. Ko pa so grad leta 1942 partizani zažgali, je bila vsa oprema z bogato knjižnico vred uničena. Po vojni je bilo veliko kamnoseško obdelanih kosov iz notranjosti in zidovja odpeljanih na razne konce in če ne bi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli gradu obnavljati, bi propadel. Nekaj skromnih ostankov opreme je ohranjenih v Dolenjskem muzeju – omeniti velja prenosni krilni oltarček sv. Križa iz leta 1651, ki je opremljen z rezljanimi reliefi in slikami.

Prikaži na zemljevidu