Kadar ima kakÅ¡no naselje v svojem imenu »grad«, lahko priÄ�akujemo, da je tam nekje res grad – ali je vsaj nekoÄ� bil. In Ä�e je Grad zapisan z veliko zaÄ�etnico, so priÄ�akovanja Å¡e toliko veÄ�ja.

Ko gre za Grad na Gori�kem, povsem upravi�eno! Kajti ta mogo�na grajska stavba v severozahodnem kotu najbolj severovzhodne slovenske pokrajine, Prekmurja, je menda najve�ja fevdalna stavba na Slovenskem.

Grad je sezidal viteÅ¡ki red templarjev v obrambne namene, prviÄ� je bil omenjen leta 1208. Po letu 1311 je v njem tri stoletja bivala fevdalna rodbina Széchy, ki je v 16. stoletju razÅ¡irjala protestantizem, po izumrtju leta 1684 jo je nasledila rodbina Batthyány, nato Szapáry in Széchenyi. Med obema vojnama je bil lastnik gradu industrialec Geza Hartner iz Murske Sobote, leta 1945 pa je bil grad opustoÅ¡en. ÄŒeprav se v zasnovi skrivajo elementi srednjeveÅ¡kega grajskega jedra, kaže danes celota baroÄ�no podobo iz 17. stoletja. Med njo so vpleteni deli iz 16. in 18. stoletja.

Notranje dvoriš�e ima nenavadno obliko z višjim zahodnim in nižjim vzhodnim nivojem, kar je posledica terenske oblike grajskega hriba. Notranje dvoriš�e obdajajo arkade, ponekod tudi v dveh nadstropjih. Znotraj grajskega obzidja je tudi s ploš�o zavarovan globok vodnjak, vklesan v živo skalo, ki je bil dragocen zlasti v �asu napadov, saj je bil grad sezidan predvsem zaradi obrambnih potreb. Grajsko dvoriš�e in še posebno vodnjak so menda obmo�je sevanja zdravilnih energij. V gradu so ogromne kleti in je�e, pred gradom pa je bil nekdaj velik park in vrt z dvema ribnikoma. V grajskem parku so še danes poleg doma�ih drevesnih vrst platane, rde�e bukve, rde�i hrasti, gledi�evke, sofore, cedre in tulipanovci.

V svojih najlepÅ¡ih Ä�asih je grad menda imel 365 sob (bolj verjetno vseh prostorov s sobanami in shrambami in kletmi vred), torej za vsak dan v letu po eno – Ä�e jih je kdo res natanÄ�no preÅ¡tel? »Menda« zato, ker je bila velikanska zgradba, obdana z nekoÄ� imenitnim parkom, polnim redkih dreves, veÄ�krat prezidana, nekateri deli pa so se celo poruÅ¡ili, dokler ni novo ostreÅ¡je pred dobrim desetletjem ustavilo propadanja. Grad je Å¡e vedno deloma v razvalinah, v zadnjih letih pa ga obnavljajo s pomoÄ�jo programa Phare.

V obnovljenih prostorih so poro�na dvorana, kulturnoinformacijsko središ�e regijskega parka Gori�ko na tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo ter razstavni prostori Pokrajinskega muzeja, v katerih so na ogled etnografske zbirke, po naro�ilu pripravijo tudi delavnice:

• žganjekuha: kuhanje žganja (žganjice, palinke) se je v Sloveniji razvilo v prvi polovici 19. stoletja in je bila precej razÅ¡irjena dejavnost kmeÄ�kega prebivalstva. V Prekmurju žgejo jeseni in spomladi, ko ni veÄ�jega dela. Zaradi obdavÄ�itve so v prvi polovici 20. stoletja žganje pogosto kuhali skrivaj.
• tkalstvo: poleg lonÄ�arstva je bila to najbolj pomembna domaÄ�a dejavnost v Prekmurju. Tehnika tkanja je univerzalna, razlikujejo se le orodja in statve.
• zeliÅ¡Ä�arstvo: na podeželju so predvsem ženske za domaÄ�e potrebe nabirale zdravilne rastline za zdravljenje najrazliÄ�nejÅ¡ih bolezni. Prekmursko ljudsko zdravilstvo pozna nad 500 zdravilnih rastlin.
• lonÄ�arstvo: sodi med najstarejÅ¡e obrti. Geografsko in zaradi razliÄ�nosti pri izdelkih razlikujemo dve skupini prekmurskih lonÄ�arjev: filovsko in goriÄ�ko.
• kovaÅ¡tvo: zelo pomembna domaÄ�a dejavnost, kovaÄ�i so izdelovali razliÄ�no železno orodje, žeblje in tudi orožje, podkovali so konje, sodelovali so s kolarji.
• kolarstvo: kolarji so izdelovali lesene dele prevoznih sredstev, predvsem vozov; njihovo delo je bilo povezano s kovaÅ¡kim. Poleg vozov so izdelovali in popravljali razliÄ�no leseno orodje, roÄ�aje, pa tudi sani, smuÄ�i in drugo.

V gradu je tudi velika kuhinja z odprtim ognjiÅ¡Ä�em, kjer po dogovoru zakurijo in na odprtem ognjiÅ¡Ä�u kaj skuhajo ali speÄ�ejo – (skoraj) tako kot nekoÄ�. Poleg tega si lahko izposodimo tudi kolesa za izlet do bližnje grajske grobnice ali se zapeljemo po prijaznih griÄ�kih gori-doli do kakÅ¡ne turistiÄ�ne kmetije ali v vas, kjer nosi stara gotska cerkev peÄ�at predelave mojstra Jožeta PleÄ�nika. ÄŒisto blizu je seveda tudi do prvih vasi na avstrijski in madžarski strani. Stoletnih meja skoraj ni veÄ� Ä�utiti, vedno veÄ� je reÄ�i, ki nekdanje daljne sosede zbližujejo, povezujejo in spreminjajo v prijatelje.

Prikaži na zemljevidu