V rajskem kraju, kot pravi Janez Trdina v eni od svojih zgodb, na razglednem pobočju v Hrastju pod Gorjanci, jugozahodno od Šentjerneja stoji grad Gracajev turn. Domačini ga imenujejo tudi Tolsti vrh, kar naj bi ponazarjalo rodovitnost okolice. Uradno se imenuje po Grazerjih, plemenitaški družini iz belokranjskega Gradca, ki je sezidala skromen, neutrjen stolpast dvor, ki se prvič omenja že leta 1311.

Šele v 16. stoletju je stavba dobila videz, ki se je v temeljnih obrisih ohranil do danes. Takrat so stolp za nadstropje povišali in modernizirali njegove okenske odprtine ter mu dodali venec stanovanjskih traktov z notranjim arkadnim dvoriščem. Stavbo so uredili tako, da je bila sposobna tudi za obrambo, zato so na južni strani, na vogalih, pozidali dva široka stolpa, ki imata v tlorisu romboidno klinasto obliko, tako da sta klina obrnjena navzven in s tem kar najbolj pripravna za obrambo. Na prednji strani pa je grad varoval še vedno ohranjeni obrambni jarek, prek katerega je držal lesen vzdižni most. Pozneje so ga zamenjali z zidanim, ki stoji še danes. Stanovanjski stolp je bil okrašen z renesančnimi freskami iz druge polovice 16. stoletja s posvetno motiviko (muzikanti, Heraklejev boj z levom, Samsonova zgodba, motiv s čarovnikom Vergilom), vendar pa so te freske ob požigu gradu med 2. svetovno vojno propadle.

Grad so večkrat napadli Turki in Uskoki. Zadnji napad uskoških krdel je bil leta 1829 in legendo o tem je na vratnih krilih nekdanjega gospodarskega poslopja upodobil domači slikar Jože Rangus.

Gracarjev turn je pogosto menjaval lastnike, dokler ni leta 1821 prešel v last rodbine Rudež, ki je bila njegova lastnica še po 2. svetovni vojni. Z graščakom Dragotinom Rudežem se je kmalu po svojem prihodu v Novo mesto spoprijateljil predčasno upokojeni profesor, narodnjak Janez Trdina (1830–1905). Pogosto se je dlje časa zadrževal na gradu, ko je zbiral gradivo za svojo znamenito knjigo Bajke in povesti o Gorjancih, v kateri je ljudsko izročilo, nabrano med domačini, prepletel s svojimi razmišljanji in prigodami. Ko je bil gost na gradu, so mu uredili posebno sobo v jugozahodnem vogalnem stolpu. To je zdaj Trdinova soba, ki je delno še opremljena z avtentičnim renesančnim pohištvom. O Trdinovih obiskih v gradu priča tudi spominska plošča, vzidana nad portalom:
»Tu je v letih 1867–1885 Janez Trdina užival gostoljubje pobratima Karla Rudeža in snoval dela o Dolenjcih.«

Po vojni je bil grad za silo obnovljen, a njegova notranjost propada. Lastniki živijo v Belgiji in se v gradu zadržujejo le v poletnih mesecih.

Prikaži na zemljevidu