Legenda pravi, da je samostan Žiče nastal na jasi sredi gozda na južnem pobočju Konjiške gore, kjer se je štajerskemu mejnemu grofu Otokarju Traungauskemu, ki je med lovom zadremal pod hrastom, v naročje zatekel zajec, bežeč pred psi. Grof je v tem videl božje znamenje in je ukazal na tistem mestu postaviti samostan. Gonjači so mu povedali, da se prestrašeni živalci po slovensko reče zajec, kar so nemški pisarji zapisali kot Seitz. Samostanu so tudi pozneje po domače rekli klošter zajčki.

Tako pravi izročilo, dokumenti pa govorijo, da so samostan okrog leta 1160 postavili kartuzijani, pripadniki enega od meniških redov, oziroma sijajni gradbeniki, ki so jih pripeljali s seboj iz Francije. Pred nezaželenimi gosti dobro skrit, predvsem pa miren kot za razmišljanje in molitev so našli na koncu tihe doline sv. Janeza ob sotočju potokov Soješke in Kumenske vode, v nadaljevanju Žičnice. Tesne celice okrog križnega hodnika, v katerih so prebivali menihi, cerkev, pokopališče in gospodarska poslopja so obdali z obzidjem, ki so ga v času turških vpadov utrdili še z močnimi obrambnimi stolpi.

Naravna zavarovanost in utrdbe pa samostana niso obvarovale pred reformami cesarja Jožefa II. Propadanje stavb po ukinitvi reda leta 1782 je posredno pospešil še požar v bližnjih Konjicah. Tamkajšnjim tržanom so namreč za obnovo pogorelih domov kot nalašč prišli prav les, opeka in že obklesani kamni iz opustele kartuzije.

Podobno kot drugi samostani je tudi Žička kartuzija že prej doživljal vzpone in padce. Nekaj let je bila celo evropsko redovno središče, imela je bogato knjižnico, menihi pa so v skriptoriju v cerkvenem prizidku tudi sami marljivo prepisovali starejše rokopise; večina ohranjenega knjižnega zaklada je danes na Dunaju. Poleg tega so se ukvarjali z zdravilstvom oziroma z gojenjem zdravilnih zelišč. Tradicijo pripravljanja krepčilnih in zdravilnih kapljic, napitkov in mazil danes nadaljujejo v dvorcu Trebnik v Slovenskih konjicah; prodajalno imajo seveda tudi v Žičah, kjer povrhu skrbijo za bogat vrt zdravilnih in dišavnih zelišč.

Dandanes je mogočna kartuzija večidel v razvalinah, čeprav so pod budnim očesom strokovnjakov iz celjskega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine v zadnjih letih znova pozidali del obzidja in tri stolpe. Obnovili so tudi najstarejšo gostilno na Slovenskem, kot ponosno pravijo nekaj sto metrov oddaljenemu gastužu – v gotskem slogu sezidanemu gostišču, danes bi rekli »motelu« za neposvečene obiskovalce, ki niso smeli prenočevati za samostanskim obzidjem (redke ženske popotnice pa tja sploh niso smele vstopiti).

Obisk Žičke kartuzije je lahko nadvse zanimiva dogodivščina. Kar še ni obnovljeno, si zlahka naslikamo v domišljiji. Tja privijugamo po cesti pod visokimi stebri, na katerih počiva avtocesta, vendar se za začetek velja pomuditi že v zaselku Špitalič, katerega ime priča, da so menihi tam nekoč imeli bolnišnico. Ustavimo se pred mogočno cerkvijo, ki je svoj čas sodila k samostanu; sicer gotska stavba z visoko, strmo streho ima enega najlepših romanskih portalov, kar se jih je ohranilo na naših tleh.

Prikaži na zemljevidu