Znamenita božjepotna cerkev Matere božje stoji na nižjem vrhu Zaplaškega hriba severozahodno od Čateža. Pot do nje vodi iz vasi, kjer je v vznožju hriba zidani portal s kipoma Kraljice Marije in Jožefa z detetom. Od tam so menda nekoč romarji po kolenih premagovali strmino do vrha, od koder je tudi izredno lep razgled.

Drugi dan je bila maša na Záplazu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po Dolenjskem v teh krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vseh strani, da ne more videti daleč okoli! Zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl.
(Fran Levstik: Popotovanje od Litije do Čateža)

Začetki božje poti na Zaplazu – dolgo časa so ji rekli »Dolenjske Brezje« – naj bi bili povezani z odkritjem Marijinega kipca v grmovju. Pobožni mož naj bi molil pri njem in njegova bolna žena je ozdravela.

Pred letom 1808 so na Zaplazu postavili zidano kapelico. Svetne oblasti so dolgo nasprotovale božji poti in gradnji, nekajkrat so jo porušili, a so jo ljudje vedno obnovili. Zaradi vedno večjega števila romarjev so do leta 1848 sezidali pravo cerkev in jo okrasili s slikami Marijinega življenja. Ker cerkev tudi po predelavah ni zadovoljevala potreb številnih romarjev, so se v začetku tega stoletja, leta 1906, lotili zidanja nove, sedanje cerkve po načrtih R. Trea iz Ljubljane. Od stare cerkve je ostal le prezbiterij, ki so ga povišali in obokali, vse drugo pa naredili novo. Zadnji stavbarski poseg je bil narejen leta 1926, ko so pozidali še zvonika. Iz starejše cerkve iz leta 1848 se je ohranila tudi podoba Matere božje z detetom F. Goldensteina.

Današnjo cerkev sestavljajo pravokotna ladja s stranskima kapelama, ravno zaključen prezbiterij in zvonika, postavljena ob ladijskem pročelju. Zunanjost v neorenesančnem slogu je členjena s pilastri z jonskimi kapiteli. Glavno pročelje in fasadi kapel so oblikovani po vzoru antičnih templjev in slavolokov. Notranjost cerkve se ponaša s prostorno, višinsko poudarjeno ladjo, prekrito s kasetiranim lesenim stropom, ki je nadomestil prvotnega, uničenega v 2. svetovni vojni. Stene bogatijo pilastri z geometričnimi kapiteli. Pravi zidan obok je le v prezbiteriju. Cerkev je zelo prostorna, saj lahko sprejme do 1.500 ljudi. Načrt za glavni oltar je napravil Franc Avsec, župnik v Šentjuriju pod Kumom, po vzoru tamkajšnjega tabernaklja. Marijin kip so napravili v Grodnu na Tirolskem. Stari kip, ki je povezan s čudežnim začetkom, je shranjen na stranskem oltarju. Pomemben okras cerkve so odlična barvna okna, delo slikarja duhovnika Staneta Kregarja, dve okni v prezbiteriju pa sta delo njegovega učenca Boštjana Putriha. Okrog cerkve je odprt prostor, značilen za romarske cerkve. Travnat plato je obkrožen z velikimi drevesi, večinoma lipami.

Romarji prihajajo na Zaplaz skoraj vse leto, glavni romarski shodi pa so: 1. in 2. maja je zaobljubljeno romanje iz Šmartna pri Litiji; 14. avgusta, na binkošti, na predvečer Marijinega vnebovzetja je obletnica posvetitve Slovencev devici Mariji; 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja; 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva; prvo nedeljo v oktobru; od maja do oktobra so nedeljske maše ob 10. uri.

Približno dvesto metrov severozahodno od cerkve izvira sredi redkega listnatega gozda Marijin studenec z lurško kapelico, ki mu ljudje navadno pravijo »žegnani«. Vodi pripisujejo veliko zdravilno moč, zlasti za očesne bolezni. Menda je nekoč pastirček izgubil ovčke in ob studencu jokal, ker se je bal vrniti domov brez črede, tedaj pa ugledal svoje ovce.

Pripovedka je povezana tudi z Zaplaško lužo: nekoč je tu stopal velikan Čatež; kamor koli je stopil, se je udrla stopinja. Nekatere je kasneje zalila voda in tako je nastalo kar nekaj luž v okolici Čateža, ena med njimi pa je prav na Zaplazu, zelo podobna stopinji velikanovega stopala. Ljudem so te luže dobro služile za napajanje živine, saj tudi v najhujših sušah niso presahnile.

Pred kratkim so na Zaplazu uredili gozdno pot Zaplaške stezice.

Prikaži na zemljevidu