Stiški samostan je najstarejši na današnjem slovenskem ozemlju. Tu je nastal Stiški rokopis, tu so živeli in se izobraževali Jakob Gallus Petelin, dramatik Anton Tomaž Linhart, pesnica Vida Taufer ... V samostanu so bili prostori nekdanje Stiške gimnazije, danes pa se v njem nahaja tudi Muzej krščanstva na Slovenskem.

Cistercijanski samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. na ozemlju in ob podpori gospodov Višnjegorskih. Z ustanovno listino je samostan prejel mnogo posesti in se povezal z mrežo cistercijanskih samostanov po vsej Evropi. Menihi cistercijanci so se poleg molitve posvečali tudi delu, dobrodelnosti in gospodarskim dejavnostim. Zaposlovali so umetnike, ki so s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. V drugi polovici 15. stoletja je samostan doživel vrsto turških napadov in tudi v 16. stoletju doživljal krizo, ponoven razcvet pa je doživel v 17. stoletju in je trajal vse do njegovega razpusta leta 1784. Ponovno je bil naseljen leta 1898 in pridobil status pomembnega verskega, kulturnega in gospodarskega središča Dolenjske.

V dobrih 860 letih obstoja se je razvil prostran (250 x 300 m) in smotrno urejen samostanski kompleks, obdan z obzidjem, ki so ga ob koncu 15. stoletja za obrambo pred Turki ojačali in utrdili s stolpi, od katerih so ohranjeni trije. V tem stavbnem sestavu se je vse do danes ohranilo tudi najstarejše jedro samostana iz časov njegovega nastajanja v 12. stoletju. Za obzidjem so cerkev, gotiziran križni hodnik, stavbe s prebivališči za patre in brate, obednico in drugimi prostori okoli velikega dvorišča. K samostanu sodijo tudi gospodarska poslopja, pokopališče patrov in drugi objekti.

Cerkev, triladijsko baziliko Žalostne matere božje, so zunaj in znotraj temeljito predelali in je tako ohranjena domala le v baroku. V njej so vredni ogleda baročni oltar z znamenito Sočutno, Bergantov križev pot, tabernakelj, ki ga je oblikoval Jože Plečnik, in na novo odkrite freske. Sedanji križni hodnik je zgodnjegotski (iz leta 1260), ostanki poslikave na oboku spadajo v krog Janeza Ljubljanskega. Veža vhodnega stolpa ob potoku Stičnica je okrašena z bogatim figuralnim in dekorativnim štukom iz leta 1620, ki spada med najstarejše v Sloveniji. Pred tem stolpom je zunanja ali vhodna kapela sv. Pavla.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem si lahko ogledamo znamenite rokopise z bogatimi inicialkami in miniaturnim okrasjem, galerijo akademskega slikarja patra Gabriela Humeka, zeliščarsko zbirko patra Simona Ašiča ter zbirko cerkvenega obrednega posodja in oblačil. Razstava Zgodovina krščanstva na Slovenskem – prva tovrstna razstava na Slovenskem – je predstavljena kronološko, v dvanajstih razstavnih prostorih in z več kot dvesto eksponati. Obiskovalca seznani z začetki krščanstva na naših tleh v 3. stoletju in ga popelje skozi zgodovino, dolgo približno 1700 let, vse tja do jubilejnega leta 2000.

V samostan je v sodobnem času mogoče priti tudi na duhovne vaje. Vsako leto je tu shod katoliške mladine, ko se zbere okoli 10.000 obiskovalcev. V Stični se vsako leto odvija tudi Festival Stična.

Kraj Stična (357 m, 712 prebivalcev) se je razvil prav zaradi cistercijanskega samostana. Že več kot 60 let je izobraževalno središče za celotno občino Ivančna Gorica.

Kraj Ivančna Gorica je ime dobil po Ivanki, prijateljici »Gospe s Pristave«, vojvodinje Viride. Virida ji je podarila vinograd, ki je bil na griču nad križiščem cest Stična, Žužemberk in Višnja Gora–Šentvid pri Stični. Kraj pod vinsko gorico so ljudje najprej imenovali »pod Ivankino gorico«, po drugi svetovni vojni pa je dobil današnje ime, pa tudi večino današnje podobe.

Prikaži na zemljevidu